Zgodovina rodu Pusti Grad Šoštanj

Zgodovinsko gledano sega nastanek taborniškega rodu Pusti grad že v leto 1951. Seveda še bolj podrobno raziskovanje preteklosti pa nas pripelje do spoznanja, da so korenine skavtstva in povojnega taborništva, ki je jemalo znanje, izkušnje in vrednote iz predvojnega skavtstva, segajo že v čas pred drugo svetovno vojno. Ustanovitelj prvega skavtskega stega v Šaleški dolini je bil Riko Železnik – državni uradnik – načelnik v Šoštanju s skavtskim imenom Nemirni plamen. Ta je 1937 leta v Šoštanju ustanovil prvi skavtski steg, ki je po pripovedovanju enega izmed njihovih članov Hinka Bovhe, štel preko 35 članov. Steg je deloval do začetka druge svetovne vojne, ko je bil s strani nasističnih okupatorjev prepovedan. Upravičeno lahko trdimo in postavljamo Rika Železnika za začetnika skavtstva v Šaleški dolini, kot šaleškega Baden Powlla, ki pa je bil, kot vemo, ustanovitelj svetovnega skavtstva, ki je bilo ustanovljeno 1907 leta v Angliji.

Skavt Riko Železnik je bil po rodu Ljubljančan in se je rodil 10. septembra 1906 v Št. Vidu nad Ljubljano. Že v mladih letih se je v Ljubljani vključil v skavtsko gibanje in ker je bil kot državni uslužbenec jugoslovanskih železnic večkrat premeščen, je v krajih, kjer je služboval, ustanavljal skavtske stege in se ustrezno tudi sproti skavtsko izobraževal. Njegova službena pot ga je 1934 vodila v Celje, kjer je sodeloval s celjskim Mrkonjićevim stegom. 1936 leta je bil premeščen v Rogatec, kjer je ustanovil skavtsko četo Sv. Jurij in bil njen starešina. Sv. Jurij je bil in je tudi danes kot svetnik in vitez zaščitnik svetovnega skavtskega gibanja. 1937 je bil premeščen v Šoštanj in tam tudi ostal do smrti. Že prvo leto svojega službovanja v Šoštanju je ustanovil skavtski steg. Bil je tudi skavtsko izobražen, saj je tretji red opravil 15. 8. 1930, ko je bil star štiriindvajset, in drugi red 22. 11. 1936, ko je bil star 30 let, torej eno leto preden je prišel v Šoštanj. Tretji in drugi red je stopnja znanja, ki danes ustreza znanju I. in II. stopnje skavtskega inštruktorja, ki jo opravijo naši člani v gozni šoli v Bohinju in je pogoj, da lahko rod deluje v okvirih, ki so predpisani s strani WOSM.

Prvi ustanovitelj taborništva po vojni v Šaleški dolini in nekdanji občini Šoštanj, pod katero je spadalo Velenje in tudi Šmartno ob Paki, pa je bil Drago Šabac. Po letu 1963 je občinski primat prevzelo novo nastajajoče mesto Velenje. Tudi Drago Šabac je bil predvojni skavt. Kot dijak je obiskoval I. gimnazijo v Celju in tako prišel v stik s celjskimi skavti ter se nato tudi aktivno vključil v skavtski celjski Mrkovnjićev steg .

Tabori v Šmartnem ob Paki.

Na ta način si je v svojih dijaških letih kot skavt pridobil ogromno skavtskih izkušenj in znanja, še dodatno pa na račun aktivnega sodelovanja na skavtskem taboru, ki je bil postavljen na čudoviti jasi Furšt na desnem bregu reke Pake, nasproti Šmartnega ob Paki. Ta skavtski tabor so postavljali in koristili zadnja leta pred drugo svetovno vojno hrvaški skavti iz Zagreba. Kot domači skavt je z njimi taboril, sodeloval in jim pomagal, da so lažje navezovali stike z domačini, pomagal jim je pri nabavi hrane, krajnikov za šotore in izvrševal podobne usluge. Skozi življenje v taboru pa se je seznanil z vsem, kar se je vsebinskega dogajalo na taboru. Izkušnje in znanje si je pridobival na pohodih – bivakih, nočni straži, pri nočnih igrah, vodnih aktivnostih, gradnji pionirskih objektov in podobno.

Tudi ta taborjenja je prekinila druga svetovna vojna. Po vojni je bilo skavtsko gibanje s strani totalitarnega sistema prepovedano po vzoru stalinizma.Toda predvojni skavti, mnogi so aktivno sodelovali v NOB, so iskali način obliko in vsebino, kako bi svoj predvojni skavtski duh potešili tudi po vojni. Rešitev so našli v imenu, ki so ga uporabljali predvojni gozdovniki, kajti uporaba skavtske identitete, skavtske metode, skavtskega klobuka, skavtskih vrednot in načel je bila prepovedana. Zamenjale so jih revolucionarne vrednote, spremenilo pa se je tudi ime, znak in pozdrav organizacije. Skavtski klobuk je zamenjala titovka. Zato izbira ZTS novega imena ne preseneča. Sposodili so si ime predvojnih gozdovnikov, ki so se prva štiri leta delovanja od ustanovitve leta 1925 pa do 1929 leta imenovali Združenje slovenskih tabornikov (ZST), po uvedbi kraljeve diktature leta 1929 pa so se preimenovali v Jugoslovansko gozdovniško ligo. Poleg tega pa je gozdovništvo pred začetkom druge svetovne vojne postalo popolnoma politična organizacija, ki je prišla pod vpliv revolucionarnih komunističnih voditeljev, ki so prevzeli vodenje organizacije (Hinko Pajer – Rdeči volk).

1. propagandni tabor v Šoštanju.

Zaradi kršitve temeljnega načela v skavtstvu in gozdovništvu, to je da mora biti organizacija apolitična, je bila zaradi političnosti tik pred vojno tudi prepovedana s strani šolskega ministra. Eden izmed glavnih iniciatorjev pri ustanavljanju ZTS je bil Živko Lovše, ki je bil skavt od leta 1926, nazadnje je bil celo načelnik skavtske župe Dravske banovine, kakor se je imenovala Slovenija pred drugo svetovno vojno. V iniciativni odbor je povabil mnoge predvojne skavte in gozdovnike. Med povabljenci je bil tudi predvojni skavt Drago Šabac, ki je pomagal pri ustanovitvi nove organizacije. Kot je znano, je bila ZTS ustanovljena 22. aprila 1951, in med šestimi rodovi, ki so tvorili novo ZTS, je bil ustanovljen kot četrti odred (danes rod) KAJUHOV ODRED – 2. avgusta 1951 v Šmartnem ob Paki. Ustanovitelj in prvi starešina je postal Drago Šabac. Za ime so izbrali KAJUHA, torej psevdonim za pesnika Karla Destovnika. Kajuh pa pomeni tudi OREL. Značilnost tega novoustanovljenega odreda pa je bil, da je bil sestavljen iz dveh čet, in sicer čete SIVIH ORLOV, čigar člani so bili in delovali v Šmartnem ob Paki, in druge čete, ki se je imenovala ČETA PUSTEGA GRADU in je delovala na nižji gimnaziji v Šoštanju, v katero pa so hodili učenci iz cele Šaleške doline. Starešina čete Pusti grad je bila profesorica Vera Dobnik. Prva vodnika sta bila znana Šoštanjčana Joco Žnidaršič in Vlado Natek. Člani čete Pusti grad niso bili samo učenci iz Šoštanja, ampak tudi iz Velenja, Topolšice in Pesja, saj so takrat hodili v edino nižjo gimnazijo iz celotne Šaleške doline. To da so bili člani čete iz različnih krajev, je bilo pomembno za nadaljnji razvoj in širjenje taborništva v Šaleški dolini. Na podlagi teh spoznanj lahko mirno rečemo, da je bil začetek delovanja rodu Pusti grad Šoštanj že v letu 1951, vendar seveda v okviru rodu, oziroma odreda Kajuh Šmartno ob Paki, prvi starešina skupnega rodu pa je bil Drago Šabac oziroma starešina čete Vera Dobnik. Na samostojno pot kot odred, kasneje rod, je stopil ROD PUSTI GRAD ŠOŠTANJ leta 1959.

Tone De Costa - Sine, 1. načelnik rodu.

Prvi starešina je bil Anton de Costa, prvi načelnik Tone de Costa-Sine – Sivi volk. Naslednje leto 1960 pa je postal starešina Riko Železnik. Na občnem zboru smo ga proglasili tudi za častnega člana rodu Pusti grad Šoštanj prav zaradi njegovega predvojnega skavtskega delovanja v Šoštanju. Žal je po enem letu prenehal z delovanjem. Njegova prisotnost v organizaciji s strani režima ni bila odobrena, saj bi lahko okužil mlado članstvo rodu s predvojnimi skavtskimi vrednotami in načeli, zato se je moral umakniti s tega položaja. Kljub temu pa so nekateri mladi člani videli v njem karizmatičnega predvojnega skavta, iz katerega je močno izžareval skavtski duh in se tega duha tudi navzeli. Škoda pa je, da s svojimi bogatimi znanjem in izkušnjami ni mogel vsebinsko bogatiti delovanje članov rodu Pusti grad. Pomembno pri nastajanju rodu so bila taborjenja, saj delo med letom, torej vodova srečanja, niso bila tako pogosta in redna. Tudi tekmovanj ni bilo toliko, tako da so bila taborjenja resnična krona dela.

Prva taborjenja so bila organizirana v okviru rodu Kajuh, vodil pa jih je starešina Drago Šabac. Prvo taborjenje je bilo organizirano poleti 1951 v Letušu. Na tem taborjenju so v glavnem taborili člani čete Sivih orlov iz Šmartnega ob Paki. Naslednje leto 1952 pa je Kajuhov odred taboril ob Bohinjskem jezeru. V tem taboru, ki so ga imenovali Kajuhov tabor, so taborili v dveh izmenah po štirinajst dni člani obeh čet, torej čete Sivi orli in čete Pusti grad iz Šoštanja.

Mirnoooo!

Tabor je bil postavljen na nasprotni strani Bohinjskega jezera, kjer stoji danes gozna šola, zraven nekdanje ribogojnice. V drugi izmeni so večinoma taborili člani iz čete Pusti grad Šoštanj. To taborjenje v Bohinju lahko mirno imenujemo tudi šaleški »Brownsee Island«. Tukaj je taborilo vsega skupaj dvaindvajset taborečih. Večinoma so bili doma iz Šoštanja, nekaj iz Velenja, Šmartnega ob Paki in Topolšice. Taborovodja je bil učitelj in starešina rodu Drago Šabac, poleg njega pa še starešina čete učiteljica Vera Dobnik ter učiteljica Smrekar, vodnik Vlado Natek, ostali taboreči pa so bili Peter Dovšak, Rafko Brločnik, Drejč Naraločnik, Cirer Emilj, Tone de Costa, iz Velenja Tone Miletič, Tone Sajko … Nedvomno je to taborjenje najmočneje zaznamovalo desetletnega Toneta de Costo, saj je kasneje postal skupaj s svojim bratom Dušanom de Costo, ki je bil štiri leta mlajši, in očetom učiteljem Antonom de Costo, ki je postal prvi starešina RPG, eden glavnih nosilcev razvoja taborništva v rodu Pusti grad Šoštanj in kasneje odločilno pripomogel k razvoju taborništva v Šaleški dolini, še posebej k razvoju rodu Jezerski zmaj Velenje in vzporedno sodeloval pri razvoju Šaleške zveze tabornikov (ŠZT). Na začetku se je imenovala Občinska zveza tabornikov Šoštanj, kasneje Ztob Velenje (Zveza tabornikov občine Velenje), danes je to Šaleška zveza tabornikov – regionalna skavtska organizacija.

Anton de Costa – Sivi Volk