Četa Zelenega zlata Polzela

Na Polzeli ima taborništvo posebno tradicijo.

Organizacija deluje z vmesnimi premori že 5o. leto. Delo je ponovno zaživelo leta 1995 pod okriljem RPG Šoštanj, ko smo ustanovili svojo četo in jo kasneje imenovali Četa zelenega zlata. Začeli smo s prvošolci in se že prvo leto uvrstili na državni mnogoboj, kjer smo dosegli zelo uspešne rezultate. Taborništvo je postajalo na šoli vedno bolj zanimivo. Naslednje leto so se nam pridružili še drugošolci, tretješolci, vedno več otrok je želelo delati pri tabornikih.«Kako bo šlo naprej? Kje naj dobim vodnike?« sem se spraševala že skoraj obupana mentorica. Na srečo nam je priskočil na pomoč Boštjan-Bizi iz Pesja, kasneje pa tudi starši, ki so spoznali, da je taborništvo za njihove otroke veselje, koristno preživljanje prostega časa, ustvarjalnost in rast.

Najtrdnejši steber pa so nedvomno postavili tedanji četrtošolci. Kar dvajset jih je želelo postati tabornik. Vedoželjni, delavni, zabavni in ustvarjalni, pravi naravoljubci in tovariši. Z neugnanostjo so me prepričali, da smo organizirali še en vod. 
Pridružila se nam je Brina, ki je znala z igricami, pesmimi in kitaro razgibati in popestriti naše delo. Najdlje so vztrajali Matija, Vesna(vztrajata še danes in naprej), Sara, Aleš, Primož, Nejc, Monika. Vodnike za ostale vode sem za prvo silo »priučila« kar iz sedmošolcev. Hana, Kristina, Jure,, Gorazd in Tea so postali prvi vodniki. Tea je bila dolga leta idejni vodja večine akcij v četi. Kako izgleda biti pravi tabornik, so spoznali na srečanjih s taborniki iz Pesja. Z njimi smo organizirali tudi prva zimovanja na Slemenu. Pa smo prebili led. Začelo se je trdo delo. GG-je je prevzel Pujo. S strogo disciplino, bogatim znanjem in izkušnjami jih je prelevil v prave, odgovorne tabornike. «Joj, kako smo se ga bali, ampak imeli smo ga rad i… Brrr … ko se je razkuril! «se s kurjo kožo spominjata Matija in Vesna.« A splačalo se je. Garanje smo okronali z zelo uspešnimi rezultati na mnogobojih, lepimi spomini, prijateljstvi in novimi spoznanji. Taborništvo nam je zlezlo pod kožo.« In kot kaže,je postalo tudi nalezljivo. Število tabornikov se je vsako leto večalo. Na Skomarjih, v Ribnem in v Bohinju so se izšolali prvi »zaresni« vodniki. Končno nam je na šoli uspelo sprositi in udarniško urediti taborniško sobo, vir idej, smeha in debat o »pomembnih rečeh« in »krame za nujno rabo«. Mentorstvo je lani prevzela Alja, ki z veliko mero požrtvovalnosti in posluha za mladi rod uresničuje taborniška načela in cilje.
Vsako leto opravimo kar lepo število akcij (nočni orientacijski pohod, dan tabornikov, izleti v neznano, orientacije s četo iz Prebolda in iz Šempetra, novoletni nastop v domu ostarelih, čajanka, luč miru, kostanjev piknik …). Sodelujemo tudi pri akcijah in prireditvah, ki jih organizirata občina Polzela in TD Polzela (očiščevalne akcije, proslave, Malteška poroka, jesenski sejem Dobrote s kmetij …). Veselo vzdušje na akcijah in prireditvah nas vabi k ponovnemu druženju in krepi naše delo v kraju.

Najbolj se seveda veselimo taborjenj v Ribnem, ki se jih udeležujemo že 15. leto. Tam opravimo pravo preizkušnjo taborniške vzdržljivosti telesa in duha, humanosti, sožitja z ljudmi in naravo. Najbolj vredno pa je, da drug na drugega prenašamo pozitivno energijo in užitek do prostovoljnega dela. Čeprav je včasih hudo, vztrajamo. Potem pa se veselimo ob skupnih zmagah. Hvala vsem, ki ste kdaj sodelovali in prispevali svoj kamenček v pisan mozaik lepih skupnih trenutkov!